četrtek, 24. julij 2014

The time you feel LONELY is the time you most NEED to be by yourself. - - Douglas Coupland


Dve uri je ležala v postelji in strmela v temo. Saj bi lahko razmišljala z zaprtimi očmi, a kaj ko ni razmišljala. Spet se je pogovarjala s tistimi, ki jih ni v bližini. In tudi če bi bili, je ne bi slišali, saj so stavki nastajali in ostajali le v njeni glavi. V temi pa se tako ali tako njenega zgovornega obraza ni videlo.

Zakaj to počne? Zakaj si ne pusti zaspati?

Ker čuti, da ji nekaj manjka. 

Ne razmišlja o preživetem dnevu in ne razmišlja o problemih, ki jo čakajo jutri. Pravzaprav se redko uspe spomniti vsega, o čemer se je pogovarjala z osebo, ki jo je imela v mislih. Ve samo, da ji je bilo pomembno, da je pogovor nujno potrebovala in da bi vse to rada osebi tudi zares povedala, pa se to iz sto in enega razloga to le redko zgodi. Stvari grejo enostavno mimo, ni priložnosti povedati ali pa je toliko novih stvari, da prejšnje izpadejo iz spomina. 

Preveč razlogov z vedno istim koncem. Neprespane noči, dolgo jutranje poležavanje in ogromna praznina.

Je narobe, če je sama sebi center sveta in se ji zdi pomembno vse, kar se ji zgodi, kar čuti, česar se domisli...? Je narobe, če želi to s kom deliti? Vsak dan posebej?
Bi morala začeti pisati dnevnik in nehati druge moriti (pa čeprav le v mislih) s stvarmi, ki jih več kot očitno ne zanimajo?

Saj res... Koga pa briga, kaj počne, kako se počuti! Koga briga, česa se je domislila včeraj in kaj namerava storiti jutri! Kdo pa je, da bi moralo to kogarkoli zanimati?!

Je čisto običajno, nezanimivo, dolgočasno dekle, ki počne, kar mora dekle njene starosti početi.
Je tu še kaj za vedeti?

Koga pa briga!!

Važno, da ima mene, ki jo ljubim in ji stojim ob strani ne glede na vse.
Za vse vas pa me boli kurac!!