sreda, 09. april 2014

TO BE angry IS human, BUT rarely, FAIR.

Sicer me jutri čaka izpit, zaradi katerega se že drugi dan UPRAVIČENO jezim
(naslov objave pač ne drži za vse primere),
 
AMPAK             pač

raje pišem blog in delam vse druge manj pomembne stvari kot pa se učim.
In kaj so te 'manj pomembne' stvari?

Facebook, BlogLovin, MojButik, ... Smrkci, Youtube, ... risanje, ...

Še najbolj Youtube zadnje čase, k(j)er se namesto v alkoholu utapljam v glasbi. Sicer ima tudi alkohol zelo zanimive učinke name, ampak preden popijem dovolj te ogabne zadeve, si že preposlušam vse spodnje tri komade in dosežem še boljše stanje - pošastno željo po ustvarjanju.

V najstniških letih mi je šlo pošteno na živce, da je imela glasba, pa tudi knjige in filmi, tak nenadzorovan vpliv name. Če nisem takoj začela brati nove knjige, me je neprestano spremljal občutek praznine in hrepenja po prejšnji knjigi. Tako je moja zasanjana dušica prebrala tone knjig.

 
Pri filmih in glasbi pa stvar ni bila tako preprosta, a sem problem rešila tako, da filmov pač sploh nisem gledala (z izjemo brezveznih komedij po TVju ob osmih zvečer), glasba pa je prišla na svoj račun le, ko sem bila depresivna in sem želela biti še malo ustvarjalno navdahnjena 
ali pa ko sem risala, delala domačo nalogo, izdelovala nakit, se šla modno revijo, šivala, pospravljala... da sem bila pač zaposlena in me glasba ni dosegla v živo.


Danes mi vse to ne bi več šlo na živce, ker če sem čisto iskrena... Čeprav ima moje ustvarjanje tistega časa bolj majhno umetniško vrednost, je bilo vseeno bolje, da sem ustvarjala kot po tekočem traku, ne pa zdaj, ko se za vsak verz prav samomorilsko namučim.


No, saj ni tako grozno, ampak... Verjetno pač nisem več tako zasanjana in odmaknjena od dogajanja okoli sebe... In posledično nisem več dojemljiva za vse tisto, kar me je par let nazaj tako enostavno pripravilo do pisanja.

Posledica vsega tega pa je, da sem se usmerila v risanje, kjer notranje vzpodbude ne potrebujem. Pač če nimaš kaj početi, vzameš list in kemik in začneš risati tja v tri dni in se sploh ne ukvarjaš s tem, kaj bo nastalo. 
To je zelo sproščujoče, ampak... S tem ne dam ven tistega, kar lahko dam skozi pesem in pisanje. In to me tako jezi! da se mučim z gledanjem žalostnih filmov in poslušanjem 'depresivnih' pesmi kot so te v objavi ... Ostala sredstva mučenja pa raje zadržim zase :)


ČAW BAW

Ni komentarjev :

Objavite komentar

Thank you for all of your comments, likes and follows!