torek, 29. april 2014

“NO ONE has ever become POOR by giving.” -- Ana Frank

Sicer danes nisem imela namena pisati, ampak...
med mojim - zadnje čase nujnim obsedenim - branjem, 
sem naletela na zgodbico,
ki me je presenetila in razveselila in želim jo deliti
s tistimi, ki ne berete dolgočasnih črnobelih strani sto let starih časopisov kot jaz.


Delam namreč seminarsko o ženskah v prvi svetovni vojni 
in kot temeljni vir, ki ga moram analizirati 
je tednik Tedenske slike, ki je izhajal vsa leta in mesece prve svetovne vojne. 

Verjemite, tega je ogromno. Nisem prebrala še niti polovice
In ko naletim na kaj podobnega, kot je zgodbica, ki jo čez nekaj besed delim z vami,
se počutim potolaženo in poplačano za vse nezanimive stvari, ki sem jih prav tako morala prebaviti.

Sicer pa sploh ne znam več ločiti, kaj je zanimivo in kaj ne, 
ker berem te časopise že kot po tekočem traku
Če vzamem vmes kakšno drugo knjigo, se na vsaki strani zalotim, da iščem besede ženske, žensko, ženska ... Ker je pač predmet seminarske ženska 
in če se mi česa res ne da prebrati oz. sem sigurna, da žensk ni omenjenih, tisti članek le preletim v iskanju prej omenjenih besed. 
In enako počnem, ko berem kak roman. Grozno.

Se pa vseeno najde ogromno člankov, za katere vem, da mi jih ni treba brati, pa to vseeno storim, ker... Kaj bi brez radovednosti?

Žal vas z vsemi zanimivostmi ne bom bombardirala, razen če kdo izrazi tako željo.
Drugače pa vam dam v razmislek naslednjo zgodbico,
ki sem jo - mimogrede - morala pretipkati, ker je preprosto kopiranje malce oteženo :)
Če kje najdete kako napako - dajte se v čas sto let nazaj, pa vam bo jasno.

______________________________________

                         Karl Ettlinger

LAJNAR.

Ob cesti, ki je vodila iz velikega mesta na izletni prostor zunaj v gozdu, je sedel lajnar. Melodija njegove lajne je vreščala v svetli pomladanski dan ter je plašila vrabce in drozge s svojimi disakordi. Bil je delavnik, in le malo izprehajalcev je prišlo po poti. In le prav redkokdaj je zarožljal na lajnarjev krožnik kak novčič.

Kakor vsi ljudje, ki življenju niso koristni, je bil tudi lajnar filozof. Kadar je zagledal prihajati po cesti kakega človeka, ga je že od daleč ocenil: ta ti bo nekaj dal - ta ne bo dal ničesar. In znal je z obrazov čitati tako dobro, da se je redkokdaj zmotil. Lajnarja je od vrtenja orgelj bolela roka. Hotel je nekoliko prenehati, toda zagledal je štiri može, ki so se mu bližali v živahnem razgovoru. Zato je vrtil urno dalje in obenem klical. "Dajte ubogemu, bolnemu očetu z veliko rodbino miloščino!"

Štirje možje, poglobljeni v svoj razgovor, so šli brezbrižno mimo. Toda po par korakih se je eden ustavil, segel v denarnico, se vrnil ter je vrgel beraču na krožnik denar. Ko so to videli ostali trije, so storili po njegovem vzgledu. Nato so to šli dalje.

Lajnar je izpraznil krožnik in je našel: en dvovinarnik, en desetvinarnik, krono in - hlačni gumb.

"Čudno!" je modroval lajnar. "Štirje gospodje, ki so vsi iz istega društvenega sloja, precej enake starosti, a vendar mi je dal vsak drugačno miloščino. Kdo mi je neki podaril krono? Plavolasec, ki se je vrnil prvi? Ali črnobradec? In ali jo je dal hotoma, ali pa le pomotoma? In kateri neki mi je vrgel na krožnik gumb?

Tako je razmišljal lajnar in ni mu dalo miru. Prerad bi zvedel resnico. Neprestano je ugibal. In dejal si je: "Počakam, da se zvečer vrnejo po cesti v mesto. Potem jih vprašam. To se pravi: ne naravnost, sicer bi mi niti ne odgovorili. Premeteno moram to dognati!" In samozadovoljno se je smehljal ter dalje orgljal "Valček krać".

Res: zvečer so prišli vsi štirje zopet mimo.

Lajnar je vstal, pozdravil in dejal: "Oprostite, gospodje, staremu čudaškemu beraču njegovo radovednost! Danes popoldne ste mi dali miloščino - Bog Vam poplačaj! Eden mi je dal toliko, kolikor drugi. Prosim Vas: povejte mi vsak zase, zakaj ste mi dali miloščino, - Bog Vam jo povrni!"

Gospodje so se smejali, in eden je dejal: "To je resnično original! Toda stvar je zanimiva. Dobro, povejmo mu". In takoj je začel:

"Če hočem povedati istino, sem ti dal miloščino zato, ker mi je tvoj pogled zoprn. Berači so zmerom grdi. Nisem moralist, ne preiskujem, ali je berač svoje revščine sam kriv ali ne, dajem vsem beračem enako - a le zato, ker so ubožci nekaj neestetičnega!"

Tedaj je vedel lajnar, kdo mu je dal dva vinarja.

Drugi mož je rekel: "Moj občutek za lepoto ni tako občutljiv. Človek mora gledati ob vsakem koraku toliko zoprnega, da se zaradi beračev že ne vznemirjam več. Miloščino dajem le iz nekakega čuvstva dolžnosti. Neprijetno mi je, ker vem, da je na svetu toliko revežev, medtem ko se meni godi prav dobro. Čutim, da je usoda krivična, in zdi se mi, kakor bi me grizla vest. Zato, in iz nobenega druzega vzroka, podpiram reveže, kjer jih najdem! Ne morem dajati mnogo, a dajem brez kesanja!"
Tedaj je vedel lajnar, kdo mu je dal deset vinarjev.

Nato je dejal tretji: "Če hočem biti pošten, povem, da sem dal miloščino iz - strahu. Iz strahu pred tem, da bi se tudi meni kdaj v življenju godilo tako neusmiljeno slabo. In potem me muči misel, kdo bo pa tebi pomagal? Zato se skrivaj zgražam nad vsakim beračem, in zato podarim kaj!"

In lajnar je vedel, kdo mu je podaril krono.

Četrti pa je rekel: "O, vi sebičneži! Ali ne veste, da je dolžnost vsakega kristjana, lačne nasititi in žejne napojiti! Iz usmiljenja sem mu dal, ker je moje srce mehko in moja duša dobra! Ni li rekel naš Očerešenik: Karkoli ste storili za mojega najnižjega brata, ste zame storili? In ali ne stoji zapisano v 13. knjigi Hebrejcev, v 16. verzu: "Delajte dobrote in darujte, ker ne pozabite, da so take žrtve Bogu všeč?"
Tedaj je vedel lajnar, kdo mu je dal - gumb.
_____________________________________________
Tedenske slike, letnik 3, št. 12, str. 174.


Me prav zanima, kako se bi zgodba nadaljevala. 
Bi kateremu gospodu "ušlo": za tistih deset vinarjev se res ne kesam?
Kdo je bil tisti prvi, ki je vrgel kovanec?


LP, LoRi
xoxo

Ni komentarjev :

Objavite komentar

Thank you for all of your comments, likes and follows!